Primož Resman
Primož Resman, gorenjski inženir in bodoči ženin, * 23. januar 1989, Kranj, Slovenija.
| Primož Resman | |
|---|---|
 | |
| Rojen | 23 January 1989 Kranj |
| Narodnost | Gorenjska |
| Poklic | Inženjere |
| Znan po | Being right on the internet, MTB entuziazmu, peki fokač, močnih mnenjih o marsičem |
| Vzdevki | Pipi, Tadolg Pondelk, Google |
| Catchphrase | "Ne ne ne ne ne" |
| Boljša polovica | Tjaša Benedik |
Otroštvo
Otrok šivilje in mizarja je svoje otroštvo preživljal na Gorici pri Radovljici, v zdravem kmečkem okolju pod budnim nadzorom starejše sestre. Že od mladih nog je staršem dokazoval, da ima pravo inženirsko žilico, saj Lego kock ni bilo nikoli dovolj. Proti koncu osnovne šole se je vpisal v gorsko kolesarski klub Završnica, kjer je do izraza prihajal njegov razkošni športni talent.
Na poti v odraslost
Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, ker so gospodje iz Gorice pač preveč pomembni da bi hodili na podružnične šole. Že v osnovni šoli je vedel, da ima rad vedno prav in da je to pripravljen vneto braniti. Ker je bilo včasih drugače, je v osnovni šoli jahal le kolo.
Dodobra se je razživel s sprejetjem na Gimnazijo Kranj, kjer je dodobra razvil svoje talente. V tem času je bil zelo dejaven na Slo-techu, kjer je sooblikoval vsebino in seveda razlagal komentatorjem njihove zmote.
Vseskozi ga je spremljalo kolesarstvo, čeprav se je na trenutke zdelo da kolesari predvsem zaradi in za nežnejšim spolom. Ostalih predstavnic nežnejšega spola, v tem obdobju niti ni opazil, saj je verjel da ko greš na kolo, začneš na polno in potem stopnjuješ in tako preprosto odmisliš okolico. Sprehode je zavračal že v tem obdobju, čeprav je vedno sodeloval pri izbiri cilja, oziroma je bil za določene celo pobudnik, vendar nikoli udeleženec. Ker je kolesarstvo naporen in kalorično zahteven šport, je zaradi čim boljšega nadomestila kalorij razvil posebno sposobnost, da sendvič v Gimnazijski menzi, imenovan sirova s sirom in majonezo, pospravi v dveh grižljajih.
Prav tako je v tem obdobju naredil izpit in znanje iz računalniških igric prelil na asfalt. Prvo prevozno sredstvo je bil legendarni zeleni Punto 55, ki je primanjkljaj v moči nadomestil z nizko težo, okretnostjo in železno voljo voznika da iz njega iztisne kar največ. Ker je kot prvi v družbi naredil izpit, je to pomenilo da se v Kranj ni hodilo po avtocesti ali stari cesti, ampak je že takrat izbiral scenične poti čez Jamnik. Prav tako je v tem obdobju spoznal radosti gramoznih cest, ki so zaznamovale dobršen del njegove vozniške kariere.
V obdobju Gimnazije je zelo rad obiskoval razredne zabave, kjer je kljub samodiagnosticirani introvertiranosti, znal postati srce zabave in debat, ki so postale skoraj legendarne.
Young bachelor
Tekom študija strojništva je prejemal štipendijo podjetja Iskra Mehanizmi, tako da je bila zaposlitev tam naravna odločitev. Hitro se je znašel v raznoraznih vlogah, podobno kot se je hitro znašel na lokalnih cestah, ki vodijo do Spodnje Lipnice in nazaj. Najprej z oranžno pomarančo, potem pa še z Legacyjem. Če se je na poti znašel makadam, to običajno ni bila ovira, ampak bolj prostor za zabavo in sprostitev.
Ves čas je dobro vedel, kaj mu godi in kaj ne. Prosti čas, ki ga ni bilo malo, je še naprej namenjal razvijanju svojih darov, tako v komunikaciji, kot tudi na kolesu. Med omembe vrednimi dosežki velja izpostaviti:
- večkratni sezonski prvak udeležbe na renomiranem četrtkanju TaMalPetek,
- dvakratno udeležbo na Megavalanche v Alpe d'Huezu,
- dirkanje Enduro2 v Davosu in Meribelu,
- kolesarsko uživanje na Trans Madeiri in Trans Nomadu,
- večkratno sodelovanje na SloEnduro in ostalih lokalnih dirkah, čeprav se jim rad izogne s svojim klasičnim izgovorom,
- eden bolj spoštovanih članov na VitalMTB forumu,
- in še kaj :)
V kleti družinske hiše si je ustvaril eno bolj urejenih kolesarskih delavnic, kjer je s svojim delom veliko prispeval k tehnični izpravnosti koles lokalnega kolesarskega communityja, znanega pod imenom SmallFriday.
Iz Leta Sprememb do svatbe
Leta 2023 se je Primožu zgodilo nekaj tektonskih sprememb. Spoznal je Tjašo, svojo bodočo nevesto, ki mu je spremenila življenje in dodala veliko prepotrebnih začimb, kot so družabne igre, hoja v hribe (ki jo je kategorično zavračal kar nekaj časa, ker zakaj bi hodil peš, če lahko bajka), kuharske in ostale dejavnosti, ki jih lahko počne samo v dvoje. Skoraj istočasno se je preselil na Cankarjevo ulico, kjer sta si ustvarila prijetno gnezdece.
Več časa je začel posvečati realizaciji svojih (otroških?) sanj in svoje inženirske, pretežno kolesarske kreacije, tudi spravil v življenje. Dandanes ga pogosto najdemo v sosednji Fabrki, kjer v družbi Kunštvarjev riše, šraufa, toče, rezka, printa, reže, lima, in tako naprej...
Najpomembnejši korak, zaradi katerega smo danes tukaj, pa je storil lani na vrhu Madeire, kjer je pokleknil pred bodočo ženo in jo zaročil. Zato smo se zbrali kolegi, da ga še zadnjič kot samskega počastimo in se skupaj poveselimo.